Spomladanski čas je marsikdo izkoristil za generalno čiščenje svojega doma. Brez pretirane pozornosti brišemo, mečemo stran, praznimo, menjamo z novim, svežim. Vsako leto isto, morda pri nekaterih celo večkrat na leto. Občutki lahkotnosti v svežem, urejenem stanovanju so čudoviti. Kot bi naenkrat dobil popolnoma nov dom. Čudovito.
Manj čudovito je, ko moramo čistko narediti znotraj sebe. Če je še nikoli nisi, se vprašaj, kako bi izgledalo tvoje stanovanje, če ga do današnjega dneva ne bi niti enkrat pospravil, odnesel smeti, zamenjal posteljnine, stepel preproge? Precej grozno, kajne? Nič kaj drugače ni z nami. V nas se kopičijo strupene snovi, ki jih prejemamo iz okolice. Pa sedaj v mislih nimam vseh kemikalij in drugih takšnih ali drugačnih strupov, ki smo jih ustvarili ljudje. Zastrupljajo nas dejanja, vzorci, odnosi oz. kar način življenja samega.
Obstajajo ljudje, ob katerih se na vse pretege trudiš, da jim ustrežeš, da jih osrečiš, da jih ljubiš, da jim stojiš ob strani… Ne glede na to, da te ves ta čas ne vidijo, ne slišijo. Zanje si samoumeven del življenja, ki jim pomaga, da lažje dosežejo svoje. Ne slišijo tvojih krikov »na pomoč«, ne vidijo tvojih solz. Ne vidijo bolečine, ki nastaja, ker nikoli nisi »dovolj dober«. Ne vidijo tvojih potreb, še manj pa tvojih želja. Pa vendar ostajaš ob njih. Ker te na osebo vežejo spomini, ker imata z osebo preveč prepleteno preteklost, ker vaju povezuje skupno imetje, ker si nanj/nanjo navajen. Ko daš te stvari na tehtnico, očitno prevladajo slednje. Lastna sreča in notranji mir očitno nikakor nimata takšne vrednosti kot ugajanje drugemu in mir v odnosih. Počasi, dan za dnem se v teh odnosih izgublja tvoja življenjska energija, počasi ugašaš, brez da bi čutil intenzivnost samouničevanja.
Potem pa so tukaj tisti, ki so del tvojega življenja, brez da bi njihovo prisotnost izrazito občutil. Vedno nekje v ozadju, pa vendar bolj budni nad tabo kot osebe, o katerih smo govorili prej. Vidijo, čutijo, pomagajo, kolikor lahko. Ne vsiljujejo se, ker ti radi puščajo svobodo. Ne bodo rekli ne, četudi bodo zaradi tega odrekli kakšno stvar sebi. Nesebični, iskreni in hvaležni, zato da te imajo. Osebe, ki te resnično ljubijo točno takšnega, kot si in te sprejemajo samo zaradi tega, ker obstajaš. Kaj ni to čudovito? Zdaj pa v mislih naštej, kdo so te osebe v tvojem življenju. Upam, da se ti pri tem ni zataknilo. Poskusi našteti osebe, ki sebično pijejo tvoje življenje. Kateri seznam je daljši?
Vsak od nas si zasluži zdrave, pozitivne, najbolj čudovite odnose na tem svetu. VSAK od nas. Nikomur ni potrebno prenašati ljudi, ob katerih ugašamo, nobenemu se ni potrebno opravičevati, če se od teh ljudi umaknemo. Obkroži se z osebami, ki te pokličejo, ker želijo slišat tvoj glas, z ljudmi, ki te želijo objeti, ker jim to polepša dan, z ljudmi, ki si želijo vzeti čas zate, četudi bosta skupaj zrla v prazno. Naj se sliši še tako smešno, ampak tega nam manjka. Iskrenosti, predanosti, občutka varnosti v odnosih. Navzven še tako čudovit odnos je lahko v notranjosti prazen. Nič čudnega, da ljudje zbolijo za depresijo in podobnimi duševnimi motnjami današnjega sveta, če pa ne najdejo zavetja in sprostitve tam, kjer bi jo morali iskati v prvi vrsti. Vsi smo v tem. Vsi imamo tiste »angele«, do katerih se včasih tudi sami obnašamo podobno. Jih v mislih spremljamo na vsakem koraku, jim iskreno želimo vse najboljše in bi zanje naredili vse. Ampak jim tega ne povemo, ker upamo, da je očitno. Naj ti razsvetlim pogled glede tega – običajno se jim niti sanja ne. Obdani z zaigranimi odnosi ne vidimo tistih, za katere in v katerih bi v resnici morali živeti.
Sama se večkrat vprašam, v čem je pomen vsega? Čemu takšno tavanje in prilagajanje temu, česar v resnici nočemo. Kaj dejansko imamo od tega? Kar sem do danes ugotovila je zagotovo eno – ne da se nam ukvarjati s temi stvarmi. Ker to pomeni popolno spremembo življenja, ker to pomeni določen trud, določeno odločnost in predvsem pogum. In tega nam primanjkuje. Ne misli, da ti tole pišem, ker želim pametovati in težiti, kako ne živiš prav. Naj ti povem, da sem sama v istem d***. Vem, kaj moram, pa ne zmorem. In ostajam v začaranem krogu. Pred kratkim sem imela sama s sabo resen pogovor. Telo sámo mi je dajalo tako očitne znake, da se bom sesula, da tega nikakor nisem mogla prezreti. Zato sem sklenila slednje:
1. nič ni bolj pomembno od mene in mojega dobrega počutja na vseh področjih
2. zaslužim si najboljše, pa zaradi tega nisem sebična
3. ne rabim se opravičevat, če končam nekaj, kar je strupeno zame
4. raje sem sama, kot v zaigranih odnosih
5. ko se bom začela obnašati, tako kot si želim, da se drugi do mene, bom s tem v svoje življenje priklicala podobno misleče ljudi
6. vse se začne v meni, v mojih mislih – z njimi ustvarjam svojo realnost
7. ni mi treba ugajat – ne tebi, ne komurkoli, samo SEBI
8. začeti se moram poslušati, vse odgovore nosim v sebi
9. delati moram na samozavesti in pogumu
10. zmigat moram svojo r**, udejanjit zgoraj napisano in svoje življenje spravit nazaj na nivo, kot si zaslužim.
Si z mano? Si pripravljen končno narediti korak višje? Samo zato, da ti bo končno bolje? Upam, da ja. S tabo bom. Blizu ali daleč. Ker nas takšne stvari lahko povežejo. Ker si morda nekdo, za katerega ravno sedaj delam prostor v življenju. Življenje nam ponuja čudeže in zadnji čas je, da jim neham zapirati vrata pred nosom.
Z ljubeznijo,
Barb