VALENTINOVO PO NAJINO

»Hvala, ker se lahko zbujam ob njem.«

»Hvala, ker je prišel včeraj pome.«

»Hvala, ker je zložil oprano perilo, kljub temu da sem rekla, da ga bom jaz.«

»Hvala, ker me zvečer privije k sebi, da lažje zaspim.«

»Hvala, ker sredi noči preveri, če imam dovolj odeje in če sem pokrita.«

In ne, tega ne počne samo za valentinovo. Tudi ne samo za moj rojstni dan ali ob obletnici. To moj partner počne dan za dnem, brez dneva izjeme. Ker me na valentinovo nima kaj bolj rad kot drugače. In ker je življenje nepredvidljivo. Ker nikoli ne veš, kaj bo jutri, ko morda ne bo nove priložnosti, da nekomu poveš, da ga imaš rad.

Prav lepo je, da imajo zaljubljene osebe svoj praznik. Zakaj pa ne? Vendar je po mojem mnenju preveč prodan, izrabljen, vse bolj kičast. Na ta dan lahko opazuješ ljudi, kako zbegano tekajo po trgovini in iščejo popolno malo pozornost za svojega partnerja. Ponudba je večja kot kadarkoli. Samo en srček na embalaži in že je bonboniera »limited Valentine’s edition«…

Sredi te množice stojiva midva. Že zdavnaj odločena, da si za valentinovo ne podarjava tega, kar nama ponujajo veleblagovnice. Ker tega, kar midva podarjava drug drugemu, ne moreš kupiti.

Želela bi videti, da bi v trgovini lahko kupila njegovo prisotnost, ko je zaradi dela kakšen dan odsoten. Želela bi si kupiti njegov dotik, ko ga ni ob meni. Kupila bi dobro voljo za dneve, ko sva oba na tleh. Kupila bi razumevanje, odpuščanje, ko nobenemu od naju ne stečejo prave besede in sva prizadeta.

Ampak to sva Midva. Na toboganu življenja. Se skupaj vzpenjava proti vrhu in spuščava nazaj na realna tla. Znova in znova. Včasih ni prav nič rožnato… Kdo vendar pravi, da je razmerje preprosto? Ko se enkrat zavedaš, kaj imaš, ugotoviš, da se moraš samo še bolj in bolj truditi. Le kako bi ti lahko bilo samoumevno, da se je nekdo izmed 7 milijard ljudi na tem svetu odločil preživeti življenje prav s tabo? In da si ti izbral ravno tega človeka in da si želiš enako… To je skoraj neverjetno! Pa tega sploh ne znamo ceniti.

Moj fant mi brezpogojno zaupa. Tako kot jaz zaupam njemu. Konec dneva ve za vse malenkosti, ki so se mi pripetile skozi dan. Tako kot vem jaz za njegove. Ker si na ta način kaževa, da nama ni vseeno, kaj se dogaja z drugim, kako je preživel dan, če slučajno nisva mogla biti skupaj. Če bi mi kdo rekel, da skupaj tiščiva kot rit in hlače – ja, prosim lepo! Normalno! Saj sem ga vendar izbrala, da z mano prepotuje preostanek mojega življenja. Normalno, da si želiva biti skupaj. Vendar to zajema vse, tudi drobni tisk, ki ga vsebuje vsaka zveza in ga na začetku še niti ne želiš sprejeti ali mu verjeti.

Moj »valentin« ima svoje dobre in slabe dni. Če bi verjela, da je ves čas vse »oh in sploh«, bi bila neumna. Pa vendar je vsak dan čisto enako moj, ali pa samo še več. Enako prikupen je, ko se jezí, kot takrat, ko se smejiva do solz. In on to ve. Ve, da trenutna čustva ne vplivajo na to, kako ga dojemam kot osebo. Slab dan v službi, zaradi česar je morda napet, ne odraža njega samega. Skozi njega govorijo dogodki, stresne situacije, ki jim je bil danes priča. 

Tudi jaz imam take dneve. Priznam, da sem celo boljša v ustvarjanju drame in pretiravanju. Če me tudi on ne bi dojemal kot celote, bi me že zdavnaj »pognal« iz svojega življenja, kot največjo cmero, strahopetko in nesigurnico.

Oba sva iz mesa in krvi. Delava napake in skupaj rasteva. In sva vsak dan boljša.

Vsak večer se zahvalim, ker je moj. In ker mi je bil dan še en dan, ki sem ga lahko preživela z njim. In ne rabi biti valentinovo. Ne rabi biti niti cel dan. Vsako najino kosilo, ki ga pripravim, ima v sebi največ ljubezni, ki sem jo zmogla dati od sebe (četudi se mi kdaj kaj ponesreči in takrat pogumno vztraja, da pojé vse, kar sem pripravila). In valentinovo kosilo ali večerja, ne bo imela prav nič drugačnega okusa. In v tem je čar vsega. Valentinovo bi moralo biti prav vsak dan. Na ta način bi bil naš svet lepši. Ljubezen je še vedno spreminjala ljudi. Želim ti, da najdeš tisto pravo, iskreno in brezpogojno. Najprej do sebe in nato do vseh ljudi okoli sebe. In da ničesar ne jemlješ samoumevno.

Vsak dan je praznik. Veselo jih praznuj enega za drugim.

Z ljubeznijo, Barb

Vam je všeč ta objava?

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter

KO SE BORITA SRCE IN GLAVA

Včasih se sprašujem, zakaj je tako težko pokazat svoja čustva… Ker itak bolj boli, če jih držiš v sebi. Ampak še vseeno smo se ljudje

OFFICIALLY DONE WITH THIS.

You know me cheerful. Good. But I am not always like this. You know me positive. Well, even for that I sweat a lot (sometimes).

Close Menu