JOGIJSKO ŽIVLJENJE

Bolj kot se poglabljam v jogijsko prakso, bolj postaja moj način življenja. In ko nekaj postaja način življenja, se vprašaš, kaj to sploh pomeni, kaj pomeni biti jogi? Verjamem, da ima vsak svoje mnenje, v naslednjih vrsticah pa si lahko prebereš, kaj JAZ razumem pod izrazom jogijsko življenje…

Če bi moral biti jogi vedno v zenovskem stanju – no, jaz nisem vedno v zenovskem stanju. Niti slučajno. Tudi iz mojih ust pride kakšna krepka, ko se pred mano starejša gospa vozi 50 km/h, namesto 90. Ne zbujajo me ptički in sonček, ampak vsako jutro (razen med vikendi) bijem bitko med SNOOZE in STOP gumbom na budilki in nevede, kaj sem pritisnila, nekako pretipam pot do kopalnice. Ko se pogledam v ogledalo, moj stavek ni vedno: »Dobro jutro, Barb. Čudovit dan ti želim.« Namesto tega je bolj pogosto na sporedu: »Zakaj mi je tega treba? Zakaj ravno jaz?« No, ampak saj potem po prvem pljusku mrzle vode hitro pride do reseta možganov in je svet lepši. Tudi jogiram ne čisto vsako jutro. Če učim, potem ja, takrat mi vadba ne uide, tudi drugače v večini dni v tednu raztegnem svoj križ, ampak tu in tam pa pride tudi dan, ko se iz postelje prestavim na sedežno in buljim v ugasnjen televizor. Super meditacija! Ponavadi mi uspe »zabiti« čas tako mojstrsko, da lovim vedno zadnje minute, da se pravočasno odpravim v službo. Pazim, da se mi ne zažge kaša na štedilniku (ki jo za zajtrk vzamem s sabo), z drugo roko poskušam ustvariti zadovoljiv make-up, pogledujem k psički, kako zelo jo že tišči in gledam na uro, kdaj bom ujela 3 minute, da jo peljem ven in nazadnje, ko sem končno spakirana še hitro ulijem kavo v termovko in stopim po »gasu«. Ja, tudi moje življenje mineva (pre)hitro. Pogosto bi si želela več miru, več časa zase. Pa vseeno ima moje življenje določene sestavine, ki ga delajo posebnega, jogijskega. Naj razložim:

Tudi ko buljim v prazno, med jutranjim sedenjem na sedežni, ne delam nič drugega kot OBSTAJAM. Poskušam čutiti sebe in svoja občutja. Ne analiziram – samo SEM.

Kljub temu da joga zagovarja naravno obliko vsega, se ličim. Zato, ker ličiti ne pomeni samo zakrivati svojega obraza, ampak je lahko NAČIN IZRAŽANJA. Ljudje smo pač tako narejeni, da smo radi urejeni. V tem ne vidim nič spornega.

MOJA PSIČKA JE MOJ GURU. Opazujem jo, kako živi za vsak trenutek posebej, kako je vesela moje bližine, majhnih stvari. In kako se trudi biti čim boljša, čim bolj vesela in srečna, da lahko to širi okoli sebe.

Med vožnjo imam vklopljen Youtube s svojimi najljubšimi komadi. In POJEM. Ker mi to pomaga, da SPROSTIM NAKOPIČENO ENERGIJO in se pripravim na nov dan.

In kava, ki jo srkam vmes – ima dodatek KARDAMOMA IN CIMETA, da izničim njene negativne učinke.

Na ta način poskušam v vsaki stvari poiskat tisto dobro stvar.

Polagam ti na srce – ne išči popolnosti. Ker je ni! Lahko si hkrati jogi in strasten privrženec trdega rocka. Lahko delaš na sebi, notranje rasteš, pa še vedno nosiš oblačila znanih modnih kreatorjev in visoke pete, če ti to ustreza. Ne rabiš se zavezat samo na eno stran. Ker niti slučajno to ni smisel jogijskega življenja. Ne živimo več nekaj tisoč let nazaj v Indiji, da bi si lahko privoščili življenjski slog, ki ga običajno pripisujemo jogijem. Bolj pomembno je, da znamo najti svoje poslanstvo, da se znamo prilagajati, kombinirati različne vloge našega življenja in najti pozitivno noto v vsaki situaciji. Pomembno je, da se naučimo sprejemati stvari takšne, kot so in da se ne obtožujemo za stvari, ki jih ne moremo spremeniti. Da znamo zaupati, da je vedno vse, točno tako kot mora biti. Da se ne pretirano ženemo, da si znamo postavit meje in da znamo reči NE. Nismo tukaj, da bomo 24/7 na razpolago drugim.

Čas je, da se začnemo spoštovati. Sami sebe. Da se začnemo cenit in si priznati, da si zaslužimo samo najboljše. In čisto nič manj. Tudi če to pomeni, da moramo zavrnit pico, na kateri smo želeli dodatek paradižnika, pa ga je kuhar pozabil naložiti. Ni se nam potrebno spuščati pod svoja merila, pod svoje želje in sanje. Takoj, ko znižamo svoje standarde, nam začne življenje odgovarjat na enak način – daje nam vedno manj, vedno manj kvalitetne izkušnje.

Zato postavi svoja merila ponovno na najvišjo raven. To je tvoja pravica. To si zaslužiš!

Z ljubeznijo,

Barb

Vam je všeč ta objava?

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter

S TEM SEM URADNO ZAKLJUČILA.

Poznaš me nasmejano. Fajn. Pa nisem vedno taka. Poznaš me pozitivno. No, tudi za to včasih lijem potne srage. Vedno pripravljena pomagat. Iskreno – včasih

VALENTINOVO PO NAJINO

»Hvala, ker se lahko zbujam ob njem.« »Hvala, ker je prišel včeraj pome.« »Hvala, ker je zložil oprano perilo, kljub temu da sem rekla, da

Close Menu