Včasih si želim, da bi lahko bila še enkrat otrok. Pa s tem ne mislim, da se želim izogniti odgovornostim, ki jih imam kot odrasla oseba. Niti ne mislim varnosti, ki si je deležen s strani staršev. Vse, kar pogrešam, je otroška iskrenost. Kam gre ta sposobnost z leti, ko odraščaš? Kaj se spremeni, da je naenkrat bolj pomembno mnenje drugih, kot tvoje lastno mnenje? Zakaj je tako težko povedati, kaj si misliš? In če si slučajno eden izmed tistih, ki jim to uspe – izstopaš. Drugačen si, morda celo čuden. Preveč direkten, neolikan. Zakaj se drug pred drugim pretvarjamo, kako nam je všeč to ali ono, vendar takoj, ko zamenjamo sogovorca, izustimo resnično (drugačno) mnenje o enaki stvari.
Naveličana sem sveta in družbe, ki ve o meni več, kot vem o sebi jaz sama. Naveličana sem dejstva, da se ljudje danes spoznavamo na vse mogoče načine, drug o drugem poizvedujemo na socialnih omrežjih, preko prijateljev, znancev… Kaj pa če bi si dovolili ta »privilegij«, se nehali pretvarjati, skrivati in stvari, ki nas o nekom zanimajo, vprašali njega osebno? Česa se danes pravzaprav bojimo? Je vse skupaj že tako zelo zapleteno, obstaja že toliko verzij ene osebe, da moraš izbirati, katero želiš spoznati? Zakaj npr. ne dovolimo parom, da se spoznavajo počasi, naravno, brez posrednikov? Zakaj dovolimo okolici, da posega v ta čudovit proces spoznavanja? Se kdaj vprašaš, zakaj ljudje ne zaupamo več tako kot smo včasih? Se kdaj vprašaš, zakaj je potrebno toliko truda, da verjameš določeni osebi na besedo, brez dodatnega dokazovanja? Se vprašaš, kako bi bilo, če ne bi v vsako stvar, ki jo slišimo podvomili, če se slučajno sliši prelepo, da bi bilo res?
Ljudje smo očitno odvisni od slabih novic. Navajeni na to, da v našem življenju obstajajo težave in da smo tukaj zato, da se z njimi spopadamo. Dobro, vse lepo in prav, ampak težave in problemi bi morali biti nekaj, kar se nam zgodi občasno, nekaj, kar prebrodimo in nato mirno živimo dalje. Mi pa sredi miru, veselja in harmoničnega življenja kot za stavo iščemo malenkost, ki nam daje sliko o nepravičnem in nepopolnem svetu. Sami si delamo to, otežujemo vse lepo in si ne dovolimo biti srečni in ljubljeni. Ne dovolimo si priznati, da smo vredni ljubezni, vredni, da smo obkroženi z iskrenimi ljudmi, ki nam želijo le najboljše, brez da bi želeli kaj v zameno.
Včasih se bojim, da bi zaradi svoje iskrenosti izgubila ljudi, ki jih imam najraje. Zdaj se boš vprašal, kako je to sploh mogoče? Pa vendarle ni tako težko razumeti – če ljudem ponudiš iskrene odgovore s prve roke, ti pogosto sploh ne verjamejo. Ker kdo še govori o stvareh točno tako kot so? Stavek, kot je: »Ni se mi ljubilo priti na obisk, oprosti,« je v glavi sogovorca preveden v nekaj takega kot: »Imela je nekaj drugega,« naslednjemu sogovorcu pa je podana informacija: »Raje je šla z nekom drugim.« Tako je to danes, kljub temu da sem jaz čas preživela na kavču s knjigo v roki. Kaj je torej sploh dovoljeno reči oz. kaj se sliši najbolj resnično? Se ljudje nezavedno učimo novega načina komunikacije, ki gre že ves čas v napačno smer? Upam, da ne. Upam, da je med vami, ki to berete, še kakšen tak, ki ve, kaj je problem, ki me razžira. Ki razume mojo potrebo po resničnosti, naravnosti in lepih stvareh brez pretvarjanja. Verjamem, da na svetu še obstajajo ljudje, ki si želijo istih stvari. In morda si tega ne upajo povedati na glas. Da ne bi bili izločeni, zapostavljeni, manjvredni. Jaz pa mislim, da smo rojeni za lepe stvari, da si tega želi vsak in da se nihče ne bi branil, če bi se naš svet začel spreminjati na bolje. Ampak, da se to zgodi, mora vsak začeti pri sebi. Najtežje je sneti masko pred sabo in se pogledati v ogledalo. Najlažje je lagati sebi. In ko se odločiš prekiniti s tem, šele takrat lahko brez slabe vesti pogledaš v oči drugim. Vendar je občutek dober, presneto dober!
Včasih sem ljudem dovolila, da hodijo po meni. Da o meni govorijo stvari, za katere sem sama vedela, da niso resnične. Se delala, da me ne bolijo, da se me ne dotaknejo. Vse do trenutka pred nekaj leti, ko so se te stvari nabrale do te mere, da me je zlomilo. Jezna na cel svet sem se zaprla vase in nisem želela komunicirati z nikomer – vsaj ne na način, ki bi bil za kogarkoli prijazen. Še najmanj prijazen je bil zame. Sama sebi sem škodila na vse mogoče načine, svoje telo postavila v ekstreme in želela sebi ter drugim dokazati, da sem dobra. Da sem dovolj dobra, da me lahko drugi sprejmejo. Ob vsem tem pa sem pozabila, kje bi pravzaprav morala v resnici iskati odgovore. Kljub temu da sem se ves čas ukvarjala s sabo, sem pozabila Nase. Delala sem na zunanjosti in umetnem karakterju, kar nisem bila jaz. Dolgo sem rabila, da sem šla čez to. Če bi lahko spremenila eno stvar v svoji preteklosti, bi se imela samo malo bolj rada. To je vse. Ko se imaš enkrat rad, si ne škoduješ. In daš sebe na prvo mesto.
Zdaj sem si obljubila, da me kaj takega ne povozi več. V sebi vem, kdo sem, kakšna sem in kaj si želim. Ne živim za druge, živim zase in za ljudi, ki me sprejemajo takšno kot sem, ki me imajo radi kljub temu da nisem brez napak. Ampak ravno zaradi teh sem posebna. Kot si poseben ti. Kot je poseben vsak. Priznam, da je lažje napisati, kot te stvari dejansko živeti. Pridejo trenutki, ko ti je težko. Takrat se ustrašim, da bom zapadla v stare vzorce, da si ne bom znala pomagati, kljub temu da zdaj točno vem, kako in kaj. In takrat je pomembno, da imam ob sebi tiste, ki iz mene znajo potegniti najboljše. Ne rabim veliko v življenju. Rabim pa ljubezen. Na tone ljubezni. Ker me le-ta dnevno spominja, da sem zaželena, da na tem svetu nisem po naključju. Da nekomu lepšam dneve, s tem ko obstajam in da nisem sama. Pravijo, da se moraš imeti človek tako rad, da ne rabiš nikogar drugega razen sebe. Mislim, da je to res do neke meje, saj slej ko prej začneš iskati vire ljubezni od zunaj. Pa naj si bo to družina, partner ali hišni ljubljenček. Zagotovo pa nekoga, ki mu lahko zaupaš in veš, da on zaupa tebi. Ko imaš enkrat takó močno zaupanje, da si pripravljen za nekoga dati roko v ogenj, ne glede na to, o čem teče beseda, potem se zavedaš, da tega ne želiš izgubiti in se sprašuješ, kako si sploh lahko živel brez tega?
Lahko nam uspe – lahko smo boljši. Ne za druge, ampak zato, da se bomo skupaj počutili najlepše na tem svetu. Za vsakega od nas je prostor, samo dovoliti si moramo, da vsak poišče svojega, brez da se v to iskanje vmešavamo drugi. Če tudi ti iščeš zaupanje pri drugih, začni najprej zaupati sebi. Samo na ta način boš v življenje priklical ljudi, ki bodo zaupali tebi. In ne zavrzi potem tega, kar imaš. Ker je občutek praznine po izgubljenem zaupanju eden najbolj bolečih občutkov, ki jih poznam. Nikoli ne boš obžaloval dejstva, da si bil iskren, dober… In najboljši čas, da začneš živeti na ta način, je bil že včeraj.
Z ljubeznijo,
Barb
