KO SE BORITA SRCE IN GLAVA

Včasih se sprašujem, zakaj je tako težko pokazat svoja čustva… Ker itak bolj boli, če jih držiš v sebi. Ampak še vseeno smo se ljudje izurili v tem, da se skrivamo, pred svetom in v prvi vrsti – pred sabo. Pogosto se vprašam, kaj bi se spremenilo, če tega ne bi počela? Kakšno bi bilo moje življenje? Bi živela tako, kot sedaj samo sanjam?

Počasi se bom naveličala noči, ko sem z mislimi drugje. Toliko vsega je še za doživet. Pa se bojim stopit iz cone udobja in tvegat. Že najmanj tisočkrat sem si obljubila, da jutri nekaj spremenim, pa sem še vseeno tukaj. Na istem mestu kot včeraj ali pred enim letom. Mogoče čakam na čudež, ali da bo sprememba prišla sama od sebe. Vendar globoko v sebi vem, da je ne bo. Vse je odvisno izključno od mene.

Večkrat slišim, kako ljudje obžalujejo izključno tisto, česar v svojem življenju niso uspeli uresničiti. Vse bolj jih razumem. Počasi se oddaljujem od priložnosti, da izpolnim najbolj globoke želje… Želje, s katerimi se zbudim in zaspim. Držim jih zase, ker imam tako občutek, da so na varnem. Če jih začnem uresničevati, sem lahko na koncu razočarana. Trenutno imam sanje in upanje. In očitno mi to daje dovolj varnosti, da ostajam, kjer sem.

Nikoli si nisem želela sposobnosti, da bi videla v prihodnost. Zadnjih nekaj dni pa večkrat razmišljam o tem. Ko bi le vedela, kako se odločiti. Karkoli sklenem danes, je lahko moja izguba (ali uspeh) jutri. Ampak »izguba« je v moji glavi veliko glasnejša. Preglasi možnost po uspehu in me zadržuje nazaj. Čakam na skrite znake, ki bi mi pokazali, kako naj se lotim življenja. Ker, roko na srce, sem v tem precej slaba. Pogosto se vprašam, kako lahko svoje jogijce vodim po poti srečnega življenja, če meni spodleti že pri osnovnih korakih. Premalo zaupam in premalo tvegam. Ne upam se boriti za lastno srečo, zato da ne bi prizadela vseh, ki so mi do sedaj stali ob strani.

Boleče je priznati, da se tudi sama zlomim. Na dnevni bazi. In da jokam. Preveč. Ujeta med bojem glave in srca. In upam, da tega kdo ne opazi. Ker ne maram biti šibka, ker se nočem komu smilit. Ker se niti nimam za kaj smilit. Nosim posledice preteklih (slabih) odločitev. In ugotavljam, ali jih je še mogoče popraviti.

In če ne, si želim, da si bom lahko kdaj oprostila.

 

Z ljubeznijo,

Barb

Vam je všeč ta objava?

Deli na Facebook
Deli na Twitter

ZASTRUPLJENA

Spomladanski čas je marsikdo izkoristil za generalno čiščenje svojega doma. Brez pretirane pozornosti brišemo, mečemo stran, praznimo, menjamo z novim, svežim. Vsako leto isto, morda

KAJ NAM DELATE MOŠKI

Ženske smo zapletena bitja že zaradi tega, ker smo v vsej svoji preprostosti toliko drugačne, da pri nas še preprosto izpade zakomplicirano. Si šel zdaj