Sploh ni opazila, da je njena 8-letna hči prišla domov iz šole brez, še včeraj majavega, zobka. Niti je ni poskušala slišati, ko ji je veselo novico (s tistimi velikimi žarečimi očkami) želela zaklicati, odkar jo je videla v avtu na parkirišču pred šolo. Mala jo je s solznimi očmi gledala, kako je v naglici ter premnogimi p*** in j*** brskala po službeni aktovki. Potem je šla raje v svojo sobo in položila zobek pod blazino. Verjela je, da ga bo vesela vsaj zobna vila, če ga že mamica ni.
Zopet ni pozdravil, ko se je vrnil domov. Upala je, da bo danes drugače. Da bo boljše volje. Da bo imel čas. Želela ga je presenetiti z njegovim najljubšim kosilom. Čakalo ga je toplo pripravljeno v stilu “ala Masterchef”. Pa so bili maili v inboxu bolj pomembni. V solzah je goltala mrzlo kosilo. Sama. On je obedoval 10 minut kasneje. Isto mrzlo kosilo. Isto sam.
Slej ko prej se ljudje pa le zavemo, da časa ne moreš ustaviti. Ampak obnašamo se (večino svojega življenja) kot, da nas to praktično ne gane. Hitimo, drvimo. K čemu že? Krsti? Hlepimo za uspehom. Želimo dominirati v svoji stroki. Pričakujemo podporo s strani najbližjih. Ker se nam zdi samoumevna. Ker so naši najbližji vedno z nami, ker ne bodo nikoli odšli oz. nas zapustili. Pa je res tako?
Mala punčka bo čez nekaj let vase zaprta najstnica, mnenja, da ni dovolj dobra, da bi si sploh vzel kdo čas zanjo – zakaj bi si potemtakem vzela ona čas za koga drugega? Žena bo nekega dne preprosto odšla s sporočilom: “Žal mi je, ker nisi zmogel. Ljubila sem te.”
Moramo res doživeti takšne trenutke, da se zavedamo kakšno škodo si povzročamo s tem, ko svojo pozornost, svojo ljubezen usmerjamo na napačen kraj? Se sploh zavedamo, da so naši dragi, naša odskočna deska, življenjska nuja ter vir moči, iz katerega črpamo energijo?
Čas hiti. MI mu dopustimo, da beži. Ko žanjemo posledice svojih dejanj, pa ga želimo zavrteti nazaj.
Žal, dragi moji – tako pač je. Tudi položnice ne morete zavrniti, če je v njej zaračunan znesek za vašo prehitro vožnjo. Zdaj je pred vami globa zaradi prehitre vožnje skozi življenje. Ne udari po žepu, ampak po srcu… Ne mine, ker je skoraj ni mogoče odplačati v polni meri.
Bistvo življenja je, da globe sploh ne dobimo. Da živimo vsak trenutek posebej. Da izražamo svojo ljubezen. Ne morete spremeniti tega, kar ste počeli včeraj, predvčerajšnjim. Ne morete spremeniti svojega nekajletnega obnašanja do ljudi, ki vas obkrožajo. Za jutri pa, roko na srce, niti ne veste kako in kaj. Niti kje boste vi, niti vaši (danes še) najbližji.
Zatorej – SEDAJ, TA TRENUTEK je pravi čas za spremembe. ZDAJ pokažite, kaj vam je pomembno in to ponavljajte iz dneva v dan. Zaradi tega ste vsak dan bogatejši. Ne v žepu, ampak srcu. In ko pride tisti zadnji trenutek vašega življenja?… Bo to srce z vami. Žepe boste medtem menjali še prevečkrat. Želim vam veliko bogastva.
Z ljubeznijo,
Barb
