IDEALNA. POPOLNA.

Pozdravljena! Najprej opravičilo vsem mojim moškim bralcem, ker tale blog naslavljam na ženske. Danes sem se odločila, da ga resnično posvetim ženskam. Vseeno pa vabim vse, da si ga preberete, saj boste morda lažje razumeli ženske, morda boste nanje pogledali z novega stališča oz. boste vedeli, kaj potrebujemo. Gremo kar k stvari.

Draga moja! Naj najlepša hvala za tvoj čas, da si se ustavila, za trenutek odmislila vse drugo in sama sebi podarila nekaj minut. Vem, da bi v tem trenutku morala do konca pospraviti kuhinjo, pregledati otrokovo domačo nalogo (ali pa ga celo izprašati ves dolg seznam vprašanj za test, ki ga pišejo čez nekaj dni), morda te čaka še kup nedokončanega službenega dela, za povrh se moraš danes oglasiti še v glasbeni šoli, da se dogovoriš glede plačila, prestaviti zobozdravnika, nujno v trgovino po sestavine za večerjo, prav gotovo pa se moraš spomniti še na voščilo svoji prijateljici za rojstni dan. Če bo čas boš zlikala še zadnji kup perila, ki ti je ostal od sobote, saj tvoj mož nima več kaj obleči. Potem pa bi bilo dobro, da bi si vzela še nekaj časa zase, šla na sprehod, prebrala poglavje ali dva kakšne dobre knjige, si pogledala film, skočila s prijateljico na čaj, si naredila masko za obraz ali pa si privoščila celo masažo. In šla kakšno minuto prej spat. Vendar jasno – slednje stvari boš izpustila. Kot vedno do sedaj. Ker niso pomembne.

No, mislim da prav na tem mestu potrebuješ močno streznitev. Vse obveznosti, ki jih premaguješ iz dneva v dan, iz tedna v teden, s seboj nosijo določene posledice. Vse v življenju ima svojo ceno. Tudi tvoja predanost, žrtvovanje za druge, pridnost in vztrajnost. Če dopustiš, da se seznam tvojega razdajanja daljša, bo račun na koncu tako zelo visok, da bo presegel tvoje zmožnosti, da ga poravnaš. Takrat te bo življenje samo od sebe ustavilo, te prizemljilo in fizično onemogočilo, da še naprej rineš z glavo skozi zid. Pomagalo ti bo, da se zopet spomniš, kaj bi pravzaprav morala v resnici početi namesto množice opravil, ki jih lahko namesto tebe postorijo tudi drugi člani določene skupnosti ali okolja.

Kdaj si se nazadnje vprašala, kaj si želiš? Kdaj si nazadnje postavila sebe na prvo mesto? Hmmm, če odgovora ne moreš izstreliti kot iz topa, si želim, da bereš dalje. Da se globoko zamisliš, kako zelo si skrenila s prave poti. Misliš, da greš po pravi poti, če ustrezaš družbi, če se obnašaš kot od tebe pričakuje okolje? Če opraviš vse do zadnjega in pri tem ne gledaš, kako zelo si izmučena ob koncu? Hočeš biti super mama, super študentka, super uslužbenka, nadpovprečno pridna in hkrati še nasmejana, fit, sijoča in polna energije? IDEALNA, POPOLNA. Tudi sama sem bila v primežu tega razmišljanja. Vrsto let sem se borila sama s sabo in še vedno imam trenutke, ko moram sama sebi nameniti kakšno takšno besedo kot danes tebi (tudi v tem trenutku hkrati pišem sebi). Obdobje perfekcionizma sega pri meni že v čas osnovnošolskega šolanja. Ko lepe ocene niso bile več dovolj, sem morala ta perfekcionizem prenesti še drugam. Sledil je nadzor nad zunanjim izgledom. Pretiran. In me pripeljal do hospitalizacije zaradi pretirane izgube telesne teže. Moj prvi življenjski: STOP! Za kar nekaj časa se je moje življenje praktično ustavilo. Ugotovila sem, kako zelo ga zapravljam, kako zelo sem se omejila pri uživanju vseh lepot tega sveta. In lepot, ki izhajajo iz mene. Začela sem se na novo učiti »Kako se imeti rada.« Svet okoli mene mi s svojo neizprosnostjo ni bil ravno v pomoč pri vnovičnem odkrivanju samoljubezni. Prehitro sem preklopila nazaj na stare navade, zopet sem poskušala svetu dokazati, da zmorem nekaj, kar zagotovo ni v ženski naravi. Podala sem se v fitnes vode, svoje telo tokrat izklesala do mej ideala in hkrati trpela v primežu bulimije, saj niti približno nisem smela jesti, kar bi si želela, če sem želela držati linijo. Spet sem klonila pred drugimi. Nekje med utežmi in tehtanjem vsakega grama hrane, sem zopet izgubila tisto, kar bi moralo biti v mojem življenju najbolj oskrbovano, najbolj negovano, ljubljeno in deležno vse moje pozornosti in življenjske volje. Zopet sem izgubila SEBE. Cena: popolno zrušenje hormonskega sistema – že drugič. In moj drugi življenjski: STOP! Na tej točki sem se vprašala, koliko teh »STOP« lekcij pravzaprav potrebujem, da se bom ustavila, da bom namesto kontra sebi, začela zopet delovati v svoje najvišje dobro? Kakšno ceno moram plačati, da se končno spoprijateljim sama s sabo?

Zdaj sem odrasla. Vsaj moja leta kažejo na to. V resnici pa še vedno uživam, ko se počutim varno, ko sanjam, ko se pustim razvajati ali ko od sebi ljube osebe poslušam pridigo, ki si jo zaslužim. S temi dejanji se vrnem nazaj v otroštvo in ugotovim., da sem ravno tam izgubila stik s sabo. Odrasla ženska, ki v sebi čuti nebogljenost male punčke. Odrasla ženska, ki hrepeni po tem, da bi ji nekdo rekel, da bo vse ok. Da je varna. Da je lepa. Da je dovolj, točno taka kot je. Da dokazovanje ni potrebno. Da je vredna VEČ!

Učenje pozabljenih vzorcev samospoštovanja je težavno. Vendar sem se pogumno postavila izzivom nasproti. In veš zakaj to počnem?

Ker si to želim. Ker imam to pravico. Ker si to ZASLUŽIM. Prav tako kot ti, prav tako kot tvoja prijateljica, sestra, mama, sodelavka… Vse si zaslužimo samo in izključno samo najboljše.

Želim ti ustaviti razmišljanje o idealni teži. Idealne teže ni, zato jo prenehaj iskati. Tvoja idealna teža je tista, v kateri se dobro počutiš, v kateri si zdrava in samozavestna. Morda že imaš idealno težo, vendar je niti ne prepoznaš, je ne začutiš. Si zdrava? Tvoje telo deluje kot mora? Se lahko giblješ brez omejitev in bolečin? Potem se iz srca zahvali za svoje telo. Sama sem v teku za »idealno težo« izgubila marsikaj. Med drugim tudi možnost, da postanem mama. Se sploh zavedaš, kakšen mrzel tuš je takšna informacija?! Naenkrat ni pomembno nič kaj drugega kot to, da se spravim nazaj na zdrave tire. Spet začenjam zaupati v življenje in si dovolim, da moje telo vsrkava vse, kar mu ponudim. In trudim se, da mu nudim le najboljše, pa naj se dotika materialnih stvari, dogodkov, celo oseb, s katerimi se družim. Nudim mu tisto, ob čemer se počutim mirno, varno in izpopolnjeno.

Želim ti ustaviti razmišljanje o idealni službi. Idealne službe ni, obstaja pa popolno poslanstvo. Zanj si rojena in kljub težavam in preprekam, ki te bodo čakale, ga boš opravljala z veseljem, uspešno in puščala bogate sadove svojega dela. Tudi sama sem iskala popolno kariero. Sledila sem trendom in iskala veje, panoge, ki so bile moderne, a hkrati zanimive meni. Pedagogika, medicina, osebno trenerstvo… Vseskozi pa sem v sebi teptala željo, da bi študirala ajurvedo in potem pomagala ljudem okoli sebe. Tako dolgo je prodirala na površje, da ji je nazadnje uspelo. Hvaležna sem si, da sem si dovolila spustiti ta notranji glas iz sebe in da danes počnem to, kar v Sloveniji sicer ni tako običajno. Večina ljudi ajurvede sploh ne pozna. Pa kaj! Čutim, da je to moje poslanstvo in zato mu mislim slediti.

Želim ti ustaviti razmišljanje o popolnem življenju. Zdaj že veš, kaj bo sledilo – ga ni. Vendar ne skrbi, mogoče z nekega stališča res ni popolno (ker ti mogoče danes res ne paše megla, ki ti bo uničila frizuro), vendar če pogledaš drugače (in veš da za meglo sije sonce)… Hmmm, vredno premisleka.

Od tega trenutka dalje lahko še naprej kloniš in delaš kot ti rečejo. Nihče ti tega ne bo očital, razen tebe same. Lahko pa stopiš iz cone udobja in se podaš po poteh, ki ti jih narekuje srce. Ženska si! V sebi imaš več moči kot si sploh lahko predstavljaš. Samo na plan ji moraš dovoliti. Prvi koraki so najtežji, zato razumem tvojo skrb. Ne hiti, deluj počasi, v skladu sama s sabo. Postopoma uvedi eno spremembo in ji čez čas, ko ti bo le-ta že popolnoma domača, dodaj drugo. Vzljubi svoje življenje, ker je popolno točno takšno, kot je!

In vedi, da smo s tabo. Druge ženske, ki čutimo enako. In smo si pripravljene pomagati. Samo spregovoriti moraš. Imaš našo podporo.

Nasmehni se. Vdihni in izdihni vse tisto, kar se je nabiralo v tebi.

VSE JE OK.

Z ljubeznijo,

Barb

Vam je všeč ta objava?

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter

OFFICIALLY DONE WITH THIS.

You know me cheerful. Good. But I am not always like this. You know me positive. Well, even for that I sweat a lot (sometimes).

MOJ BREAK (UP)

Od moje zadnje objave je minilo kar nekaj časa… Zakaj? Ker se mi ne bi dalo pisati? Niti ne… Čas, ki ga ponavadi porabim za

Close Menu