Vedno pereče vprašanje o prilagajanju. Prilagajamo se v službi – zato, da jo obdržimo. Prilagajamo se v družini – zato, da so medsebojni odnosi prijetni. Prilagajamo se v družbi – zato, da smo čim bolj sprejeti. Eni se prilagajajo bolj, drugi manj. Kje pa je tista zdrava meja? In koliko se je potrebno prilagajati v partnerski zvezi?
Naj ti povem po resnici. Še nedolgo nazaj sem hodila po svetu, najbolj pametna, da se nikoli in nikdar ne rabiš prilagajati komu samo zato, da mu ustrežeš. Vendar sem pravzaprav narobe dojemala celoten koncept prilagajanja. Prilagajanje ni enako spreminjanju. In koliko in kdaj se je dovoljeno spremeniti? Oz. začeti delati nekaj popolnoma drugače zaradi vplivov okolice oz. točno določene osebe? Trmasta in »pametna« kot sem znala biti včasih bi na to vprašanje odgovorila tako, da ne bom nikoli izgubljala časa z nekom, kjer bi morala spreminjati sebe. Ali se prilagajati. Nič od tega ni bilo sprejemljivo.
Dokler nisem nekega dne spoznala, da spreminjati se, ni vedno slabo. Spremembe v zadnjem času so me naredile boljšo. Oseba, ki jih je izzvala, je v meni odprla šibke točke, na plan je potegnila vse blokade, ki se danes čistijo. In bolj kot se čistijo, bolj se jaz spreminjam. Torej? Sem se spremenila zaradi določene osebe, da ji ugodim? Ali sem preprosto samo morala doživeti spoznanja, ki so v meni sprožila proces čiščenja? Zagotovo slednje. Oseba, ki mi je pri tem pomagala, je bila samo povod v to transformacijo.
Morda te bo zanimala razlika med prisiljeno spremembo in tisto, zaradi katere rasteš, zaradi katere si boljša. Preprosto – ob prisiljenih, narejenih spremembah, v sebi čutiš jezo, zamero, celo sovraštvo do osebe, ki te je potisnila v vse to. Čutiš, da to nisi ti in najraje bi zbežala. V tebi se kopiči agresivnost, težko še najdeš mirne trenutke. In izgubljaš sebe. Svet postaja črn.
Potem pa je tukaj druga vrsta spremembe – tista, ki ti omogoča, da pokrpaš stare rane, da postaneš močnejša.
Potem pa je tukaj druga vrsta spremembe – tista, ki ti omogoča, da pokrpaš stare rane, da postaneš močnejša. In verjemi, včasih jo je težje doživljati, kot da se prisiljeno ukloniš. Naenkrat si soočena sama s sabo in niti ne veš, od kod je to prišlo in kaj te želi naučiti. Prisotna je bolečina, solze in veliiiiko razmišljanja. O sebi. O tem, kaj počneš tukaj na tem ljubem svetu. O partnerstvu. O dobrih/slabih odločitvah. Pišeš. Bereš. Meditiraš. Želiš si odkriti vse o sebi. Pripravljena si še bolj trpeti, samo da bi prišla stvari do konca. In ne zgodi se v dveh dneh, niti v enem mesecu ne. Takšne spremembe trajajo mesece, lahko leta.
Če se osredotočimo na partnerstvo in če je partner tisti, ki je sprožil proces čiščenja, lahko kmalu ugotovimo ali se najini poti oddaljujeta ali sta si vedno bližje. V obeh primerih je dobro. Čiščenje blokad se mora zgoditi, človek mora notranje rast, da lahko uravnava zdravo razmerje telesa, uma in duha. In če ob tem zgubimo ljubljeno osebo, je še vedno dobra plat vsega, da nismo izgubili sebe. In ravno ta proces je običajno boleč. Tukaj se vidi, ali smo sploh sposobni dati sebe na prvo mesto. V obratnem primeru pa je v razmerju vse lepše. Torej, ali smo se samo prilagodili ali je šlo za kaj večjega, globljega? Ni vsako prilagajanje enako. In tisto, ki bazira na osebnostni rasti, ne pomeni uklonitve pod željami druge osebe. Gre za lastne želje, nove želje, ki jih pred notranjim čiščenjem sploh ne bi zmogli zaznati.
Torej, ne glede na to, kdo ali kaj je vplivalo na določeno spremembo v tvojem življenju, se vprašaj, kakšne občutke ti prinaša? Se počutiš utesnjeno, jezno, agresivno naravnano? Ali so občutki osvobajajoči? Prepusti se občutenju in bodi odkrita sam s sabo. In kot vedno rečem: »Poslušaj sebe, tudi če te čaka boleč proces transformacije.« Vse se zgodi z namenom ob točno pravem času. Zaupaj.
Z ljubeznijo,
Barb