ZOPRNA TEMA. UNIČUJOČA.

Včasih je bilo težko. No, ne bi se delala lepo – pogosto je bilo težko. Potem pa, če sem zdržala, tisti občutek svobode. In tudi če nisem – isti občutek. Verjetno sem se ravno zato ves čas vrtela v krogu.

Zoprna tema. Še danes mi ni ravno prijetno govoriti o tem. Ker ne morem verjeti, da je lahko to zadelo tudi mene. MENE!!! Ki sem bila vedno v vseh pogledih super… Vsaj navzven sem delovala tako.

Ja, zoprna tema. pa vseeno prisotna in še kako živa med nami. Skrita, zahrbtna. In najhuje od vsega – uničujoča. BULIMIJA. Izraz udari, da zaboli. Sploh, če v besedi prepoznaš sebe. Prestrašenega sebe.

Metanje v školjko tisto, česar se hočeš znebiti. Odplakneš in gre. In si zopet lahkoten, svoboden. Za kakšno ceno in kako dolgo bo trajal ta občutek? Aja, žal samo do naslednjega “napada”.

Kako je bilo pri meni? Ko sem si končno opomogla od ene skrajnosti – pretirane in kasneje zdravljene shiranosti, sem postala obsedena s fitnesom. Zdrava zamenjava za moje težave. Občutek kontrole nad svojim telesom. Pa sem kmalu spoznala (in si po dveh letih tudi PRIZNALA), da gre za ujetost. To sem opazila takrat, ko kakšen dan nisem mogla na trening ali pa je bilo “treba” izven cheat-meala pojesti kaj iz rdečega seznama. Če spustim vse zaužito v WC školjko, se mi je zdela še najbolj idealna rešitev.

Dolgo sem počela to. Predolgo, če mene vprašate. Se skrivala. Iskala izgovore. Zapravljala več 100 eur na mesec za hrano, ki je končala v kanalizaciji. Ampak formo sem pa držala, ha!!! Svoj čas sem bila TOP. Postava, ki jo iščeš. Zdaj se temu smejim. Kdo mi sploh lahko “soli pamet” o tem, kaj je top postava? Nihče ne bo nikoli v moji koži, nihče ne ve, kdaj se sama najbolje počutim. To vem samo jaz. Kljub super zunanjosti pa sem znotraj sebe trpela. Ker sem vedela, da lažem vsem po vrsti. In kar je najbolj bolelo – lagala sem sebi :'( Samo redki so opazili mojo stisko. Za tiste duše sem še danes iz srca hvaležna.

Ne, nisem rojena za bodybuilding. Redko katera ženska je – preveč smo nežne po svoji naravi. V fitnesu ubijamo žensko energijo. Če kateri to paše – tudi prav. Pa prosim, ne govorim o rekreacijskem treningu v fitnes centru, govorim o resnem ukvarjanju z dvigovanjem uteži!

Moje poslanstvo je drugje. Ironično je, da že od 8. razreda osnovne šole vem, kje. Takrat sem se prvič v  (tem) življenju srečala z ayurvedo – indijsko medicino, o kateri sem (danes vem, od kod) vedela več, kot sem si mislila. Bolj ko sem se poglabljala v starodavna znanja, bolj domače sem se počutila.

Indija me je od nekdaj privlačila. Indija je bila, nekoč davno, moj dom. Zdaj ko vem, kako potuje naša duša, mi je jasno, da sem ta znanja prinesla od tam. Da sem se rodila v Sloveniji, ni naključje. Tudi to, da imam že vsaj slabih 10 let težave z motnjami hranjenja, ne. Očitno je, da se moram v tem življenju še nekaj naučiti ter na podlagi tega širiti svoja spoznanja naprej in zdraviti svet okoli mene.

Moje telo je bilo po vseh teh letih odrekanja lačno ne le moje najljubše hrane. Lačno je bilo svobode, lačno znanja, lačno sledenja sanjam. Ayurveda je prišla v moje življenje vedno takrat, ko sem jo najbolj potrebovala. Že to bi mi bil lahko dovolj dober znak, da se je oprimem. Vedno me je pripeljala k svobodi, notranjemu miru, telesnemu zdravju in zanimivo – najboljšemu izgledu, ki sem ga kdaj kot ženska imela.

Vem, kaj moram storiti. Ayurvedska znanja še vedno imam. Zdaj jih bom samo še širila. Poglabljala in z njimi pomagala drugim.

Odkar delujem v skladu s sabo, je moje telo polno. Polno energije, polno radosti. Napolnjeno s hranilnimi snovmi in, kar mi je najpomembneje, ljubeznijo do življenja.

Nisem več lačna. Nisem več tečna. Vem, kaj hočem. Našla sem svoj namen na tem svetu (v sanskritu temu rečemo dharma). Sledila bom svoji dharmi z vsem srcem in predanostjo. Rodila sem se tukaj, da ayurvedska znanja razširim še tukaj. Da ozdravim tisto, kar si nihče ne bi mislil, da je še lahko ozdravljeno.

Da ozdravim vaša srca in vas spet naredim svobodne.

Z ljubeznijo,

Barb

Vam je všeč ta objava?

Share on facebook
Deli na Facebook
Share on twitter
Deli na Twitter

ZOPRNA TEMA. UNIČUJOČA.

Včasih je bilo težko. No, ne bi se delala lepo – pogosto je bilo težko. Potem pa, če sem zdržala, tisti občutek svobode. In tudi

JOGIJSKO ŽIVLJENJE

Bolj kot se poglabljam v jogijsko prakso, bolj postaja moj način življenja. In ko nekaj postaja način življenja, se vprašaš, kaj to sploh pomeni, kaj

MOJ BREAK (UP)

Od moje zadnje objave je minilo kar nekaj časa… Zakaj? Ker se mi ne bi dalo pisati? Niti ne… Čas, ki ga ponavadi porabim za

Close Menu