Od moje zadnje objave je minilo kar nekaj časa… Zakaj? Ker se mi ne bi dalo pisati? Niti ne… Čas, ki ga ponavadi porabim za pisanje bloga, je bil tokrat prosto na razpolago Življenju. To pomeni, da sem se prepustila toku dogajanj in okoliščinam.
Zdaj je mogoče, da me bo večina mojih bralcev označila kot neodgovorno, nedosledno, neresno. “Kako sploh si lahko privošči ne objavljati, ko pa je vsem tako navdušeno kazala svoj novi blog?”
Odgovorim z vprašanjem: “Zakaj si prejšnji teden namesto teka izbral kolesarjenje?” Tako je tudi z mano. Odkar sem se odločila, da sledim svojim sanjam, svojim potrebam in predvsem poslušam sebe, je vse veliko lažje. Tudi odločitve. Rada ti dajem DOBRE zgodbe. Rada imam občutek, da teh nekaj minut, ki ti jih vzamem, ne bo zaman. In potem čakam, da bom imela kaj dobrega za povedat, akumuliram Življenje in ga potem spet izlijem na papir. Zvok tipkovnice, ki boža moja ušesa. Občutek imam, da bo pregorela. To je to! Če tega zagona ni, potem zgodba ni dobra. Raje zaključim vse skupaj.
Kolikokrat v življenju ne vidiš smisla v tem, kar počneš? Kolikokrat vztrajaš zaradi drugih? Kolikokrat so ti že rekli, da nekaj ni zate? Pa naj si gre za odnos, hobi, službo… In kolikokrat si se zares odzval na to? Kaj spremenil? No, pa ga imamo… Ne ravno občutka krivde, ker vsekakor ne želim doseči tega, temveč tisti zoprn občutek, da še vedno nimamo “jajc” (ob tem stavku se vedno vprašam, kako tragično je to za vse nas vegane, sploh ženske pripadnice, ki jajc nimamo tako ali drugače 😛 ), da bi nekaj drastično spremenili. Kaj človeka sploh prisili v to, da nekaj spremeni na dolgi rok? Da nekaj spremeni tako, da bodo posledice čutili tudi drugi? Naj ti olajšam razmišljanje. Iz bedne situacije te bo rešila samo še bolj bedna situacija. Če še ta ne bo dovolj in boš mirno čakal na rešitev z neba, boš kmalu pristal na dnu (se zna zgodit, da bo pristanek trd in te zna zabiti še kako nadstropje niže). No, potem pa gre naprej. Ker ti je vseeno… Ker itak nimaš več kaj zgubiti. Takrat samo greš, rušiš, želiš nazaj občutek zadostnosti, svobode oz. tisto, kar si dopustil, da izgine iz tvojega življenja. Kljub temu je težko. Običajno gre vedno za navado, ki jo je treba premagati. Premagati del sebe, ki bi želel delati drugače, ki bi želel delati tako, kot je navajen.
Te zanima, kako se to odraža v meni? Kričim, jokam, sedim na sedežni, objemam kolena ali pa tiščim glavo v blazino. Da me nihče ne sliši, čeprav poskrbim, da takrat sigurno ni koga doma ali pod oknom. Ker tako presneto boli v tistem najtežjem trenutku. In potem imaš (imamo) dve možnosti: 1. ali podležeš željam telesa in se vdaš stari navadi (čemur sledijo vnovični občutki nemoči, razočaranja, krivde) ali 2 . se upreš, kričiš, se mučiš tako dolgo, dokler ne mine. Temu pa sledi olajšanje, svoboda, dokaz, da zmoreš! Vredno vsake bolečine. Jok te izčrpa, te izprazni, da prostor upanju in lepšemu pogledu na življenje. Vse je in bo OK. Vse je točno tako kot mora biti. To, kar doživljaš je namenjeno tebi in ZMOGEL BOŠ.
Če se sprašuješ, zakaj ne bi raje poiskal pomoč, podporo in tolažbo pri partnerju, prijatelju, mami, očetu… Preprosto – ker moraš nekatere stvari (pre)živeti SAM. Samo tako se boš osvobodil. Samo tako, boš nekega dne srečen. Tudi o sreči bom še pisala. Včasih sem jo zanemarjala, danes je ravno sreča moj smisel. Ne rabim veliko, da sem srečna. Rabim pa PRAVO stvar. PRAVO osebo. PRAVO poslanstvo. In verjemi – tudi mene še čaka veliko dela, veliko menjanja, veliko iskanja. Čas pokaže ali je nekaj ok ali pa je bila spet samo vmesna postaja ali namig na poti do cilja.
Nikoli se ne rabiš pretvarjati, da je nekaj ok, če ne čutiš tako. Povsem naravno je, da daš drugim vedeti, da se nekaj v tebi spreminja. Ne rabiš pomoči od njih. Rabiš samo sprejemanje, potrpežljivost in en svoj mir, da izpelješ to prelomnico ali spremembo do konca. Potem nikoli več ni isto. Je pa bolje. Je pa vredno.
Zato – le pogumno. Če se trenutno najdeš v opisu – pozdravljen v svetu sprememb 🙂 Nisi sam! Več nas je. In čisto vsi bomo zmogli. Ker nam kaj drugega ne preostane. Bojevniki smo. Rojeni zato, da se najdemo. In delamo drastične korake. Pustimo sled. Morda sem pravkar ugotovila, da ti imam v bistvu veliko za povedati. In da bom raje ta zapis končala tukaj in odprla novo okence ter napisala nadaljevanje.
Ostani zvest sebi!
Z ljubeznijo,
Barb
